V širnem in čudovitem mestu, kjer tišina odmeva kot najbolj očarljiva glasba in zrak je bolj sladek od medu, leži skrivnostno, Čarobno Jezero.

Vsako jutro, se nad njegovo bistro modro vodo odpre množica čudovitih lotosov, ki se veselijo lepote sveta okoli sebe in delijo svojo radost.

Vsak od teh lotosovih cvetov je na svoj način unikaten in plemenit: bel, rožnat, rdeč, celo rumen in moder... in Čarobno Jezero jih odseva v svoji vodi.

Dokler se nekega dne v tem Jezeru ni zgodilo nekaj izjemnega...

Veliki Geli Lotos je govoril svojim semenom, ki so iz dneva v dan srečno rasla:

»Dragi moji otroci! Zdaj ste postali zreli. Čas je, da začnete svojo življenjsko pot. Pred vami je nevarno in zahtevno potovanje. Na vašem cilju bo vsak od vas tako lep kot lotosi v našem svetu. Vendar pa morda ne boste vsi zaključili svoje poti in se vrnili domov.

Zato me zelo pozorno poslušajte, saj se to starodavno znanje prenaša iz roda v rod...

Vsak od vas nosi s seboj Tri Zaklade. Niti z zlatom jih ni mogoče kupiti. Če se jih lahko spomnite v času nevarnosti, lahko prestanete tudi najtežje preizkušnje. Ti Trije Zakladi so:

RESNIČNOST

SOČUTJE

VZDRŽNOST

Ni okoliščin, kjer vam ne bi mogli pomagati. Skrivnostni starodavni zapisi vsebujejo te Tri Zaklade kot tri simbole. Ampak poslušajte, bodite pozorni še na nekaj...« – in Veliki Beli Lotos je malim semenom zašepetal še svoj zadnji nasvet.

Nazadnje je rekel: »Verjamem v vsakega izmed vas – in čakal vas bom, ko se vrnete domov na gladino Čarobnega Jezera.«

Zvečer se je strok s semeni lotosa upognil nizko nad vodno gladino in vsa semena so padla v Čarobno Jezero.

Eno od semen, Mala Semenka, je padalo hitreje od ostalih. Spraševala se je: »Zakaj nam je Veliki Beli Lotos rekel, da bodo naše poti težke? Voda je čista in bistra in v njej vidim celo sončno svetlobo.« Mala Semenka je bila preveč nedolžna, da bi vedela: veliko lažje je pasti kot pa vstati in se vrniti.

Globlje, ko se je drobno seme potonilo, temnejša je postajala voda, dokler nista bila mulj in blato vsepovsod. »Oh - oh - oh!«, je vzkliknila Mala Semenka, »Zelo težko vidim!« Toda pogrezala se je vedno globlje v blato... in Malo Semenko je bilo tako strah, da je zaprla oči.

Čez nekaj časa je Mala Semenka odprla eno oko in nato še drugo, vendar še vedno ni videla ničesar.

»Kam naj grem zdaj? Kje je moj dom? Kako naj se vrnem?« Mala Semenka je nato zaslišala čudne zvoke požiranja. Mali Semenki se je bližalo nekaj temnega in dolgega.

Kmalu je Mala Semenka lahko videla: bil je ogromen krokodil. Ime živali je bilo napisano na njegovem hrbtu, vendar ga v temi ni bilo mogoče prebrati.

»Mala Semenka, Mala Semenka,« – je dejalo bitje z globokim grozečim glasom – »Čakal sem te. Pričenjaš novo življenje. Dal ti bom nekaj dragocenih nasvetov.

V življenju so najrazličnejše situacije. Včasih se lahko kdo po nesreči zaleti vate: navsezadnje je tukaj zelo temno. Ali morda zato, ker je slabe volje – to je skoraj vedno pri ljudeh v našem svetu – nekdo ti lahko reče kaj žaljivega. Vrniti mu moraš dvojno ali trojno, nazaj udari čim močneje, da vedo, da si močan in sposoben« – je skrivnostno bitje nadaljevalo svoj govor.

Polna strahu je Mala Semenka pomislila: »Mogoče bi moralo biti tako. Kako drugače lahko nekdo preživi v tako groznem kraju?« Toda nenadoma se je spomnila besed Velikega Belega Lotosa in pomislila: »Če bom upoštevala nasvet tega bitja, bom za vedno ostala na tem umazanem mestu in kmalu bom izgledala prav tako grozno.«

Pošastno bitje – podvodni krokodil – je počasi krožil okoli Male Semenke.

Če bi Mala Semenka upoštevala le majhen delček njegovega nasveta, bi krokodil Malo Semenko lahko ugriznil! Na tem svetu nič ni zastonj, niti nasvet ne.

Mala Semenka se potem ne bi mogla vrniti na Jezersko gladino in postati čudovita roža nad Čarobnim jezerom.

»Iz vsake situacije je izhod! Iz vsake situacije obstaja izhod!« – si je ponavljala Semenka. In nenadoma se je spomnila Treh Zakladov, skrivnosti Velikega Belega Lotosa:

»Vedno se spomnite, da so globoko v vsakem od vas skriti Trije bleščeči, mogočni Zakladi:

RESNIČNOST

SOČUTJE

VZDRŽNOST

Ko bo čas, ti bodo pomagali.« In potem se je zgodil čudež!

V tistem trenutku, ko Mala Semenka ni hotela sprejeti hudobnega nasveta, je bila ovito v sijoč sij SOČUTJA . Svetila se je kot svetla zvezda na nebu.

Na zadnji strani pošasti je bilo zdaj mogoče prebrati njeno ime: »Zlo«.

Zaradi močne sile je Mala Semenka nenadoma poletela navzgor kot, da bi bila na ogromni gugalnici.

Postopoma se je pojavil popolnoma drugačen svet. Svet Črne teme je bil zdaj daleč spodaj – in vse okoli Male Semenke je bilo samo temno sivo.

Tudi dihati je bilo lažje.

Mala Semenka se je pogledala in ugotovila: »Ja! Imam dva cvetna lista! Vau! Spreminjam se v pravo rožo!«

Vendar je bilo še prezgodaj za veselje...

Iz mračne okolice se je približala sluzasta, bradavičasta krastača. S svojimi ogromnimi mrežastimi nogami je veslala proti Semenki in zakrakala: »Dobrodošla v našem svetu, Mala Semenka! Naša pravila so preprosta: vsak zase, nikomur ne pomagaj. Samo zaščiti svoje interese, ne glede na ceno – in za to lahko tudi lažeš. Če si naredil kaj narobe, preprosto za to okrivi nekoga drugega. Če deliš sladkarije, naredi to takole: pet zase, le eno za nekoga drugega...«

Mala Semenka je od groze široko odprla oči in strmela v bitje, ki je govorilo tako nenavadne stvari. Bile so precej drugačne od tega, kar jo je učil Veliki Beli Lotos!

Tokrat se je Mala Semenka hitreje spomnila Treh Zakladov, saj si ni želela ostati v sivem svetu in živeti po pravilih te pošasti.

V tistem trenutku se je beseda RESNICA zasvetila kot svetilnik. Zaščitna tančica je ovila Malo Semenko in jo silovito potisnila navzgor. Na hrbtu bradavičaste krastače je bilo mogoče prebrati besedo »Nepoštenost«.

Zdaj se je Mala Semenka znašla v Mračnem Svetu, vendar je lahko veselo premikala vseh svojih šest cvetnih listov! Tako, zdaj je imela že štiri nove, saj se je z vsako pravo izbiro razcvetela. Nekje zgoraj je že videla sončno svetlobo.

A preizkusa še ni bilo konec ...

Odvraten črv – videti je bil bolj kot debela kača – se je pojavil v daljavi. Počasi je priplaval bližje, gledal Malo Semenko in jo preučeval, kot da bi poskušal najti njene slabosti.

Črv ni bil tako močan kot zlobna bitja drugih svetov, ampak pametnejši. Govoril je s prisrčnim glasom: »Imaš srečo, Mali Lotosov Cvet – zdaj te lahko upravičeno tako imenujejo. V našem svetu miru ni vetra in ni tako temno. Pravila so preprosta in enostavna:

Prvič, če nečesa nočeš storiti, potem tega ne stori – ni se ti potrebno učiti ali truditi – mi delamo izogibajoč se težav.

Drugič, ne potrebujemo prijateljev, ker če imaš prijatelje, boš moral prenašati njihovo slabo voljo ali jim pomagati, ko so v težavah.

Tretjič, če ti nekdo reče kaj neprijetnega, se ne zadržuj: lahko poveš tudi najslabše stvari, ki ti pridejo na misel...«

»Seveda je zelo mamljivo, da se ne trudim... a potem se ne bom nikoli naučila ničesar novega. In poleg tega je dolgočasno biti sam brez prijateljev – kako grozno! Ne ne ne!« – je pomislila Semenka: »V sebi imam vse, da pobegnem iz tega mračnega, dolgočasnega sveta!«

Tretji Zaklad je bil pripravljen pomagati. Zvezda POTRPEŽLJIVOSTI je hitro zacvetela v njenem srcu in žareča kot biser je svetlobna krogla objela Malo Lotosovo Rožo, ki se je počasi pričela dvigati.

Črv, imenovan »Lenoba«, se je zmanjšal in ostal v globini, preden je popolnoma izginil.

Sončna svetloba je postajala svetlejša in svetlejša, voda okoli – čistejša in čistejša.  
Mala Lotosova Roža je postajala vedno močnejša, njeno steblo je raslo hitreje in bila je polna samozavesti.  
Temno sivi in mračni svetovi so zdaj ležali daleč pod njo.

Prav tako ni bilo več meje med vodo in zrakom. Mala Lotosova Roža se je pojavila na gladini skrivnostnega Čarobnega jezera.

»Dobrodošla doma, Mala Lotosova Roža!« –

Bil je Veliki Beli Lotos. »Zdaj, ko si postala močna in lepa, lahko podpiraš druge s svojo močjo in navdušuješ svet s svojo popolno lepoto.«

Mala Lotosova Roža je pogledala svoj odsev v jezeru in zagledal veličasten cvet z bleščečimi, prosojnimi cvetnimi listi.

Okrog cveta se je pojavilo vedno več lotosovih cvetov. Vsak je hodil po svoji poti in zdaj pokazal svojo edinstveno lepoto.

In če pogledate pozorno, lahko vidite njihov upanja poln pogled, kot da bi vam govorili:

»Dobro sledi svoji poti!«